»…daje svet iz dneva v dan bolj slaboumna domislica, /in žalne samo to …daje vse skupaj nekaj čisto mimogrede …«
»Sem splošni zdravnik. Ordiniram od pol devetih zjutraj do enih popoldne. Vzamem si čas. Za vsakega bolnika si vzamem dvajset minut. Teh dvajset minut je moj zaščitni znak. Kateri zdravnik pa ti dandanes še nameni dvajset minut? reče ljudje – in to gre od ust do ust.«
»Ko sem bila stara šest let, sem imela petelina, ki je hodil vzvratno, in o tem so pisali v Pathe News. Tudi mene so omenjali, ne le petelina. Čeprav sem bila tam le zato, da petelina usmerjam, je bil to vrhunec mojega življenja. Vse, kar se je zgodilo potem, je bila le še pot navzdol.«
»Če jedo tiki, naj ne bo ena / od variant, ampak edino, // kar se mora dogoditi. Kot reki, ki se stakneta v eno strugo.«
»Zakaj Pajčolanček? Ker si nežen in živahen, kot plahutajoča zlata ribica z velikimi plahutajočimi plavutmi, svetlimi kot tvoji nakodrani laski ... Zato si Pajčolanček...«
»Ko pišem to zgodbo, si ti že v nebesih. Skrbi me, da tam ni albertkeksov.«
»V notranjosti hiš so ljudje. Vsaka hiša je svet zase, tudi če je na las podobna drugi.«
